GORDON

Piše: Barbara Černe

Časi se spreminjajo, z njim pa tudi mi. Število bolezni ne le narašča, ampak se razrašča, statistike do leta 2050 pa niso spodbudne. O tem, kaj lahko pričakujemo na področju nevrologije, sem se pogovarjala s predstojnikom nevrološkega oddelka Splošne bolnišnice Celje, Markom Zupanom, doktorjem medicine in specialistom nevrologije. Po enaintidesetih letih dela v medicini, od tega dvajsetih letih dela na področju nevrologije, je le še bolj izostril svoj prirojeni posluh za človeka. Ne le, da velja za enega najboljših zdravnikov na področju nevrologije v Sloveniji, je tudi eden redkih zdravnikov z neverjetnim posluhom za sočloveka, ki se odraža v odličnih rezultatih zdravljenja najrazličnejših nevroloških bolezni, pa tudi v izjemnem zaupanju pacientov. Pacienta obravnava celostno in z zavidljivo natančnostjo, kar (ne)vidno prepleta z veliko mero razumevanja ter spodbude. Zdravnik ‘s srcem’ je tudi odličen kitarist in violinist, od leta 1984 tudi koncertni mojster v Celjskem godalnem orkestru.

V Evropi in tudi v Sloveniji je vse več starajočega prebivalstva. Po drugi strani tudi ni videti konca poglabljanju gospodarske krize. Eno z drugim vodi to k vse večjim razsežnostim najrazličnejših bolezni. Duševnih, pa tudi organskih, možganskih.Katere prevladujejo?

Problem starajočega prebivalstva je sedaj priznan in poznan. Pred dvajsetimi leti je bilo bistveno manj starih a se glede tega niso obremenjevali. Statistike kažejo, da število starajočega prebivalstva narašča. Najboljše statistike ima Amerika in lahko verjamemo, da je primerljiva tudi Slovenija. Tudi iz vsakdanjega življenja vidimo, da je v Sloveniji vse več starejših in starih ljudi. To je za sabo potegnilo cel kup epidemioloških stanj, začele so se pojavljati degenerativne nevrološke bolezni. Vsak jih ima tudi po več, najpogostejša od teh pa je možganska kap. V Sloveniji zboli okoli 4800 letno, v Celju okoli tisoč bolnikov. Na našem oddelku kar tričetrt bolnikov prizadene možganska kap. Poznamo dve vrsti kapi: prva vrsta nastane tako, da se napravi strdek na možganski arteriji; tisti del možgan, ki ga prehranjuje ta arterija, odmre; odmiranje se najprej kaže v velikem obsegu – ‘obrobni’ del preživi, osrednji del odmre, zato trpi funkcija možgan. Pri drugi vrsti kapi pa se razpoči žila in zakrvavi kri iz žile, kar se lahko razširi do nekaj centimetrov. Večja ko je oteklina, večja je prizadetost bolnika. Večina kapi – okoli tri četrtine -, je prvih.

Kaj lahko storimo, da do kapi ne pride? Kako jo lahko preprečimo?

Možgansko kap lahko preprečimo z zdravim načinom življenja in mišljenja ter s srkbjo za zdravje. Zanimiv je podatek, da so se v Ameriki že pred leti morali zelo truditi, da čim bolj zdravo živijo, da so lahko obdržali službo. Zaposleni so imeli interes, da bi bili zdravi. Ta trud, da bi bili zdravi, je vključeval tudi zdravljenje povišanega krvnega pritiska. Z zdravljenjem hipertenzije oziroma povišanega krvnega pritiska pa so preprečili možganske kapi za kar 50 odstotkov. Govorim o najpogostejšem dejavniku tveganja za možgansko kap, to je arterijska hipertenzija. Druga dejavnika sta še povišan holesterol in sladkor v krvi. Četrti dejavnik, ki je lahko kombinacija delovanja prejšnjih treh dejavnikov, pa so sekundarne spremembe na žilah oziroma okvare žil. Spremembe na žilah, ki prehranjujejo tudi srčno mišico, pa lahko privedejo do srčnega infarkta, ki ga danes zelo dobro v večini primerov obravnavajo kardiologi. Srčna mišica, ki je doživela infarkt, je oslabljena, pojavijo se motnje ritma oziroma atrijska fibrilacija. Zaradi te motnje nastane strdek v srcu, ki ga zažene v možgansko arterijo.

Potem so tu še ravmatološka obolenja, ki zajemajo faktorje strjevanja krvi, ki ga povzročijo nekatera zdravila recimo sredstva proti zanositvi, strjevanje je pogosto tudi pri osebah z genetsko strukturo za strjevanje krvi.

Po možganski kapi lahko kakovostno živi precej bolnikov…

Pri zdravljenju kapi že več let izvajamo raztapljanje strdkov oziroma tako imenovano trombolizo (kadar so seveda strdki vzrok kapi), s čimer dosegamo bistveno boljši ‘izhod’ po možganski kapi. Presenečeni smo, da lahko pacienti po raztapljanju iz popolne hromosti pridejo v skoraj normalno stanje. To se dogaja zlasti pri mlajših bolnikih oziroma tistih, ki po kapi pridejo kmalu do bolnišnice. Tu je namreč odločilen čas, ko so možgani brez kisika. Čim krajši je ta čas, boljše je. Če nekoga zadene možganska kap mora priti torej čimprej v bolnico. Ena tretjina pacientov je takih, pri katerih hromost ostane in ti bolnišnično zdravljenje  nadaljujejo še v zdravilišču. Skoraj tretjina bolnikov pa je takih, ki jih možganska kap tako prizadene, da potrebujejo bodisi domsko oskrbo oziroma oskrbo na domu. V Sloveniji sicer prevladujejo srčne kapi pred možganskimi. Srčne kapi zdravijo internisti, kardiologi, možganske pa mi na nevrološkem oddelku. Letno sprejmemo okoli 1500 bolnikov, število hospitalizacij pa narašča. Od teh je kar tisoč bolnikov z možgansko kapjo. Dosti bolnikov s kapjo pa niti ne pride do bolnice, ker niti ne vedo, da so jo preživeli. Ležalne dobe se ne podaljšujo in pri težjih bolnikih trajajo do dva meseca. Povprečna ležalna doba je od dvanajst dni do treh tednov.

Poleg kapi pa se v Sloveniji srečujemo še z drugimi nevrološkimi boleznimi.

Res je. Poleg kapi so tu še degenerativne bolezni, ki se nanašajo na propadanje možganskih celic bodisi v možganski skorji ali pa v globini možganov v bazalnih jedrih, kjer so skoncentrirane nevronske celice. Kadar propadajo bazalna jedra, dobimo navzven klinično sliko Parkinsonove bolezni, Parkinsonovega sindroma, za katerega je značilno, da postaja bolnik počasen v gibaju, tresejo se mu roke, mišice postajajo trde in slabo gibljive. Te možganske celice propadajo v skorji, kar se na zunaj kaže kot demenca, ki pomeni propadanje duševnih funkcij višje živčne dejavnosti, kot so spomin, vedenjske motnje in čustvovanje, ki postaja neadekvatno.

Najpogostejša med demencami je Alzheimerjeva bolezen. Nedavne raziskave so pokazale porast števila bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Raziskovalci napovedano povišanje števila bolnikov pripisujejo še posebej številčnim generacijam, ki so se rodile po drugi svetovni vojni in so danes vse starejše. Ameriški raziskovalci napovedujejo, da se bo v ZDA številka v naslednjih štiridesetih letih skorajda potrojila.

Za Alzhemerjevo bolezen je značilno, da možganske celice propadajo na določenih mestih bolj intenzivno, najpogosteje v temenskih režnjih. Pojavljajo se tudi spremembe v in med celicami. Prvi, ki je to opazil, je bil nemški zdravnik in patolog Alojz Alzheimer, ki je svojo bolnico raziskoval, potem, ko je začela upadati spominska funkcija. Potem, ko je umrla je pri petdesetih letih jo je obduciral in prvič opazil propadanje možgan in nato diagnosticiral bnolezen. Alzheimer je dosti znana bolezen, čeprav vzrok še ni znan. Znano je, da se nalaga preveč beljakovin, zakaj se nalagajo, pa še raziskujemo.

Po vsem svetu je 6,3 milijona ljudi s Parkinsonovo boleznijo, 1,2 milijona jih je v Evropi, v Sloveniji več kot 6000. Do leta 2050 naj bi se številka potrojila. Katere bolezni menite, bodo do leta 2050 najbolj v porastu?

Pričakujem, da bo najbolj naRaščalo število pacientov z demenco. Podaljševala se bo življenska doba, pa tudi razvoj medicine oziroma tehnologije. Demenc bo bistveno več, če ne bomo odkrili vzroka. Bistveno več bo tudi Parkinsonove bolezni, pa tudi možganskih kapi.

Piše: Barbara Černe

Prihodnost slovenske fotovoltaike je v tem trenutku negotova. Čeprav je v zadnjih treh letih ustvarila več kot 2100 delovnih mest, je večino le teh uničila novembra lani sprejeta vladna uredba. Prinesla je drastično, kar 30 odstotno znižanje zajamčenih odkupnih cen električne energije iz sončnih elektrarn, s čimer naj bi vlada spodbujala naložbe v druge obnovljive vire energije. To je ogrozilo tako proizvajalce kot tudi investitorje v sončne elektrarne. Na pobudo Združenja slovenske fotovoltaične industrije (ZSFI) se oškodovani investitorji organizirajo in bodo vložili skupno tožbo proti vladi.

Skupna tožba investitorjem omogoča delitev sodnih in odvetniških stroškov. »Trenutno vlagajo pritožbe na višino podpore določeno v Odločbah o podpori, ki so jih investitorji (ki so priklopili elektrarne decembra lani), prejeli s strani republiške Agencije za energijo. Če bodo pritožbe zavrnjene, bomo nadaljevali s tožbami na sodiščih,« pravi direktor podjetja Sol navitas d.o.o. in podpredsednik ZSFI, mag. Robert Otorepec. Do konca marca je zanimanje za sodelovanje v skupni tožbi izrazilo okoli 150 investitorjev, ki so lani decembra priklopili skoraj 20 megavatov skupnih kapacitet sončnih elektrarn. »Skupna ocenjena škoda znaša 950 tisoč evrov letno oziroma 14 milijonov evrov v 15 letih, kolikor se izplačuje podpora,« pravi Otorepec in dodaja: »Če sodišče ne bo razveljavilo te, nezakonito sprejete uredbe, lahko verjetno na nadaljnji razvoj OVE v Sloveniji kar pozabimo,« poudarja Otorepec.

Državna podpora iz 38 na 13 centov

Država je naredila napako, saj je podpore znižala prepozno, meni stroka. »Tehnologija za sončne elektrarne je bila namreč pred leti zelo draga, zaradi česar so bile potrebne velike spodbude. S prihodom kitajskih proizvajalcev pa se je oprema pocenila. Napaka, ki jo je država naredila je, da ni sledila padanju cen tehnologije in zato podpor ni zniževala postopno. S tem bi pospešila zagon industrije in bi se na to vsi pripravili. Tako pa je podpore znižala drastično in prepozno in sicer iz 38 na 13 centov na kilovatno uro,« pojasnjuje Franko Nemac iz Agencije za prestrukturiranje energetike in dodaja: »Sedanja cena 13 centov za kilovatno uro, je na nivoju cene, ki jo porabniki plačujemo za električno energijo. Sončne elektrarne so tako rentabilne na daljši rok, brez spodbud države.« Fotovoltaika je bila namreč pod pogoji, ustvarjenimi leta 2011 in 2012 (od leta 2009 do zadnjega znižanja leta 2012, se je za 9 let skrajšal tudi čas, ko bi se naložba povrnila) tako zelo konkurenčna, da se je državni del subvencije, to je 33 centov na kilovatno uro, zmanjšal že na 7 centov na kilovatno uro. Trenutno najcenejši vir (cenejši kot veter), in ki bi bil lahko konkurenčen, pa je nato država onemogočila tako rekoč »deset metrov pred ciljem,« menijo oškodovanci. Zaradi nižjih odkupnih cen, ki se vsak mesec znižajo za 2 odstotka (padajo pa vse od leta 2010 – najprej je bil padec sedem odstotni, kasneje še 12, 14 in 32 – odstotni, nazadnje so cene padle kar dvakrat v enem letu, najprej za 32 in potem še za 25 odstotkov), zato na področju izgradnje elektrarn vlada popolno mrtvilo, pravijo v ZSFI. Medtem rastejo tudi cene solarnih celic in panelov, kar draži cene sončnih elektrarn. »Če nova vlada odkupnih cen ne bo prilagodila dejanskim razmeram na trgu in jih bo sprejemala prepozno oziroma na pamet, letos trga sončnih elektrarn v Sloveniji ne bo,« trdi Otorepec in poudarja, da večina podjetij zato že odpušča svoje delavce in zapira podjetja. »V Sol navitas smo morali število zaposlenih v Sloveniji zmanjšati za polovico, odprli pa smo podjetje na Hrvaškem, kjer smo že zaposlili dva elektroinženirja, v kratkem bomo odprli še podjetje v Srbiji,« pojasnjuje. Vrata je zaprlo tudi nekaj podjetij na JV Slovenije, pri večini pa gre za 100 odstotni padec investicij oziroma prodaje. »Občina Trbovlje, ki je na strehe javnih objektov želela postaviti sončne elektrarne, le teh ne bo postavila, ker zaradi uredbe ni našla primernega investitorja,« poudarja Andraž Beravs iz Javnega podjetja Komunala Trbovlje d.o.o.

Preveč velikih elektrarn?

Otorepec pojasnjuje, da je bil vzrok za hitro rast investicij v neustrezni metodologiji izračunavanja referenčnih stroškov, ki so podlaga za izračunavanje odkupnih cen, in ne v generalno previsokih odkupnih cenah, kot so to trdili na ministrstvu za infrastrukturo in prostor. Dejanska razlika v referenčnih stroških je več kot 70 odstotna, obstoječa metodologija pa pravi, da je razlika v ceni le 9,3 odstotna. »Dobro leto smo jih opozarjali, da so v določenih segmentih odkupne cene previsoke, in da bo to ogrozilo podporno shemo. Razen tega, da je denarja v podporni shemi zmanjkalo, se ni zgodilo nič.« »Obratovalne podpore za večje sončne elektrarne (nad 300 kW) so zato bile ves čas previsoke, kar je povzročilo nevzdržno rast investicij prav v te. Register deklaracij pri Agenciji za energijo trenutno beleži 66 odstotkov sončnih elektrarn večjih od 150 kW in okoli 50 odstotkov sončnih elektrarn večjih od 300 kW. Elektrarn do 20 kW je manj kot 5 odstotkov, to pa je v popolnem nasprotju s kar nekaj cilji podporne sheme,« pojasnjuje Otorepec in nadaljuje: »Podporna shema naj bi omogočala, da imajo vsi, ki prispevajo sredstva v shemo, možnost te tudi koristiti. Pri obstoječi metodologiji pa so fizične osebe, ki prav tako prispevajo sredstva v podporno shemo, praktično izključene, saj je na stanovanjskih hišah prostora za največ 20 kW sončne elektrarne, ki pa po obstoječi metodologiji niso prinašale dovolj visokih donosov, da bi bile zanimive za investitorje, kar je razvidno tudi iz števila do sedaj postavljenih teh elektrarn.« Največjo korist od podporne sheme imajo torej le investitorji, ki so imeli dostop do visokih zneskov za vlaganje v velike sončne elektrarne, in to je nekaj posameznikov iz Slovenije, večina investitorjev pa prihaja iz Nemčije.

V (boljšo) prihodnost brez spodbud?

Kot pojasnjujejo v Direktoratu za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo, je trenutno edini vir za zagotavljanje podpor prispevek, ki ga plačujejo vsi končni porabniki električne energije, ki pa ga v trenutnih razmerah ni več mogoče neomejeno zviševati. Ukrepi, ki so načrtovani, gredo v smeri, da bo imela vlada več nadzora nad obsegom proizvodnih naprav, ki se bodo gradile v prihodnosti in s tem na stroške podporne sheme, ki jih bo potrebno pokrivati. Obstoječim 233 MW napravam, ki so bile priključene do 31. decembra lani, se je v prvih treh mesecih v omrežju pridružilo še 8,5 MW fotovoltaičnih proizvodnih naprav, kar je desetkrat več od akcijskega načrta za izrabo obnovljive energije do leta 2020, pravijo v direktoratu. Akcijski načrt je namreč do konca leta 2013 predvidel postavitev 27 MW teh naprav. O kakšnem mrtvilu na področju fotovoltaike torej ni možno govoriti, zatrjujejo v direktoratu. Ocenjujejo, da je do »nenormalnega« razvoja na trgu prišlo zaradi previsokih spodbud, zato menijo, da se bo lahko normalna konkurenca na trgu vzpostavila šele takrat, ko ne bo več državnih pomoči, ampak bo konkurenca odvisna le od razlik med ponudniki in želja investitorjev. Nov zagon investicij se bo z odkupnimi cenami lahko spodbudil le, če bodo za to zagotovljeni novi, bolj dolgoročni viri za podpore. Novela energetskega zakona, ki ga pripravlja ministrstvo (in s katero se ne strinjajo v ZSFI) prinaša spremembe, ki jih zahtevajo trenutne tržne razmere. Brez njih bi podporna shema propadla, saj je ne bi bilo več mogoče financirati, na koncu pa bi propadli tudi končni porabniki električne energije, ki plačujejo čedalje višje račune za električno energijo.

Spodbude: da ali ne?

Dr. Uroš Merc, predsednik uprave skupine BISOL Group:

Trenutni predlog novele Energetskega zakona je v večkratnem navzkrižju z Ustavo RS, zavezami direktiv Evropske skupnosti, je diskriminatoren, krivičen in protizakonit. Trenutni predlog v celoti uničuje obnovljive vire energije v Sloveniji in vnaša številne diskriminatorne ter protiustavne komponente, ki mečejo izjemno slabo luč na pravne ter družbeno-socialne norme, ključne za prihodnji razvoj Slovenije. Višina podpore, ki jo posamezni OVE prejema, se posledično določi glede na stroške posamezne tehnologije. Predvideni javni razpisi, kjer bi se sredstva, zbrana za podpore, dodeljevala zgolj tistim OVE, ki za svoje delovanje potrebujejo najmanj podpornih sredstev, so posledično diskriminatorni. Sredstva za podporo OVE se zbirajo z ločenim prispevkom na priključno moč energetskega porabnika in niso proračunska sredstva RS. Z uvedbo zakona bi se znatno zmanjšali prilivi v proračun in povečali izdatki za brezposelne. Predlagani zakon glede na EU predpise nedvoumno vodi do kazenskih sankcij s strani EU. Na osnovi odločbe Evropske komisije bi v primeru sprejetja predloga le temu sledil njegov popravek in odškodninski zahtevki, ki bi sledili iz nastale škode v gospodarstvu.

Mag. Robert Otorepec, direktor podjetja Sol navitas d.o.o. in podpredsednik ZSFI:

Spodbude za OVE pospešujejo razvoj gospodarstva in ustvarjajo nova delovna mesta, tako da je na koncu dodana vrednost večja od zneska spodbud. Nenazadnje obnovljivi viri energije zmanjšujejo izpuste CO2 in ne trošijo omejenih virov energije, zaradi česar je sistem spodbud sploh nastal, vendar pa je na žalost večina pripravljena biti prijazna do okolja samo dokler jih to nič ne stane. V kolikor bodo ukrepi, ki jih pripravlja ministrstvo, pripravljeni na podlagi dejanskih stroškov in pogojev na tržiščih OVE, jih bomo podprli. Do danes so ukrepe vedno pripravljali ljudje, ki razmere na področju obnovljivih virov poznajo zgolj teoretično, dejanskega vpogleda na zelo hitre spremembe na tržiščih pa nimajo. Strinjamo se, da je v tem trenutku edini vir financiranje spodbud za OVE prispevek, ki ga mesečno plačujemo vsi porabniki električne energije. Dvig tega prispevka za gospodinjstvo in gospodarstvo niso rešitev, bomo pa eno nekako morali najti, saj smo še zelo daleč od izpolnitve okoljskih zavez do leta 2020. V kolikor rešitve ne bomo našli, bomo plačali visoke kazni, kar bo »udarilo« davkoplačevalce, torej gospodinjstva in gospodarstvo. Novela energetskega zakona prinaša spremembe, ki puščajo prevelik manevrski prostor vladi za sprotne spremembe, nekritično favoriziranje posameznih OVE in onemogočajo dolgoročno načrtovanje na tem področju. Tudi mi se zavedamo, da so potrebne spremembe, da se na eni strani zagotovi dolgoročna vzdržnost podporne sheme, na drugi pa doseganje okoljskih ciljev do leta 2020, toda po našem mnenju bi bilo to mogoče narediti tudi tako, da bi ohranili večino od 2100 delovnih mest, ki jih je fotovoltaična industrija v zadnjih treh letih ustvarila v Sloveniji.

Metod Škerjanec, Gorenje, d.d. – Gorenje Solar:

V Gorenju Solar bi si želeli več dialoga pri oblikovanju uredbe in podpornih shem s predstavniki vlade. Za spremembe v načinu podpore je bilo podanih že veliko predlogov, tudi takšnih, pri katerih bi imela država veliko od tega. Na žalost pa do danes ni bilo izkazanega velikega razumevanja. Sistem podpor za obnovljive vire energije je potreben izključno zaradi tega, da je kot začetna investicija privlačen tudi za zasebni kapital, ki na dolgi rok prinaša cenejšo električno energijo. V kolikor primerjamo izračun amortizacije za sončno elektrarno za obdobje 30-40 let (kar je na eni strani pričakovana življenjska doba sončnih elektrarn) z dobo amortizacije konvencionalnih virov energije (termoelektrarne, nuklearke…) potem podpor ne bi potrebovali. Lahko se tudi vprašamo, kdo pameten, razen države, bi potem investiral v takšne sisteme. Tudi Mednarodni denarni sklad je pred kratkim objavil raziskavo, ki pravi, da je bilo v svetu lani podeljenih 6 krat več subvencij za konvencionalne kot pa za obnovljive vire, kar nedvomno kaže na konkurenčnost naše panoge. Že mali popravek subvencioniranja odkupnih cen ter nekoliko drugačno rangiranje velikostnih razredov sončnih elektrarn, bi vodilo v pozitivne učinke na vseh ravneh.

Zaradi znižanih odkupnih cen lahko na splošno pričakujemo zmanjšanje povpraševanja in investicij, pa tudi padec javno-privatnega partnerstva, kjer so investitorji v sončne elektrarne omogočali prenove streh in dodatne prihodke občinam, ki so dajale strehe osnovnih šol in ostalih objektov v njihovi lasti, v najem. Še vedno se donosnost investicije v sončno elektrarno najbolj izide tistim investitorjem, ki so sami lastniki strehe, saj ni stroškov najemnine in tudi skozi obliko Obratovalne podpore sami koristijo električno energijo v svojih proizvodnih obratih.

Mag. Mojca Kleva Kekuš, evroposlanka:

Dejstvo je, da moramo zaščititi delovna mesta v Evropi pred dampinškim uvozom iz Kitajske. Kitajska je sicer zelo pomembna partnerica Evropske unije, vendar partnerstvo pomeni enake pogoje za obe strani. Želimo pravične trgovinske odnose. To ne pomeni le preprečitev dampinga, temveč tudi zagotovilo, da vsi trgovinski partnerji upoštevajo spoštovanje pravic intelektualne lastnine in delovnih standardov. Morebitno nespoštovanje pravične trgovine namreč vpliva na konkurenčnost evropskih podjetij v času, ko mora Evropska unija spodbujati in podpirati zaposlovanje v svojih panogah. Evropska komisija mora sedaj pospešiti tekočo protidampinško in protisubvencijsko preiskavo proti proizvajalcem solarnih celic in solarnih modulov iz Kitajske, in z namenom zaščite evropskih delavcev in podjetnikov, razviti dolgoročno industrijsko strategijo. Preiskava sicer lahko traja tudi do 15 mesecev, čeprav bi EU (v skladu s pravili za zaščito trgovine) lahko uvedla začasne protidampinške dajatve v roku devetih mesecev, če meni, da so le-ti potrebni. Kaj to pomeni za Slovenijo, je v tem trenutku težko reči. Treba bo počakati na ugotovitve Evropske komisije. V kolikor ta res ugotovi, da gre za damping in nedovoljene subvencije, bo morala Evropska unija primerno ukrepati in zagotoviti, da se vzpostavi trg zdrave konkurence.

Andreja Knez, Sonel d.o.o.:

V Sloveniji se srečujemo z različno konkurenco, pri čemer verjamemo, da je dobra konkurenca vedno zdrava. Tako za ponudnike, da stremimo k stalnemu izboljšanju, kot tudi za stranke, da lahko izberejo najboljše. Sčasoma se tudi v Sloveniji že kaže razlika med kakovostno in nekakovostno izvedbo. Verjetno bo čas najboljši pokazatelj, kaj je bilo narejeno dobro in kaj ne. Zaradni novembrske uredbe smo bili prisiljeni zmanjšati število zaposlenih in krčiti stroške na vseh področjih. Žal pa zgolj varčevanje ne zadošča za zdravo poslovanje podjetja. Tega zato širimo na druga sorodna področja kot so servisiranje, čiščenje, izdelava toplotnih črpalk in ponudbo solarno termalne tehniko.  Želimo pa si, da bi na področju fotovoltaike prišlo do poenostavitev in pocenitev postopkov za sončne elektrarne na strehi, manjše od 50 kWp, želimo pa si tudi posebnih finančnih spodbud za elektrarne do 15 kWp, in dodatne spodbude za sončne elektrarne po sistemu “notranjega priklopa” (lasten odjem).

 Vlado  Korber, Mirosan      

V sončni energiji kot neomejenem viru energije je zagotovo svetla prihodnost, vendar so za razvoj panoge spodbude nujno potrebne, sicer bi sama od sebe težko zaživela. Višina spodbud naj bo takšna, da omogoča preživetje in predvsem razvoj, kjer so še velike rezerve ter na ta način v nekaj letih vzpostavi konkurenčnost z drugimi viri energije. Takrat spodbude ne bodo več potrebne. Najslabša so nihanja pri spodbudah, ki nimajo vzroka v strošku investicije, tako kot menijo na ministrstvu.

Mag. Benjamin Čokan, direktor METRONIK SOLAR d.o.o:

Z novembrsko uredbo smo doživeli šok. K sreči smo imeli skoraj vse projekte izpeljane tako daleč, da smo elektrarne lahko priključili še pred drastičnim znižanjem podpor, propadel je le en manjši projekt. Številnim investitorjem smo morali dati dodaten popust, da so se odločili za investicijo. Zaradi uredbe smo izgubili kar 30 odstotkov trga, delno smo se preusmerili na tuje trge. Posledično se torej konkurenca v Sloveniji redči. Če želimo fotovoltaiko razvijati naprej, je treba zbirati denar za subvencije, smiselno pa bi bilo podpirati manjše sisteme, kar je bil tudi primaren namen spodbud. Tako bi bilo treba podpreti male elektrarne do 20 oziroma 50 kilovatov, pri velikih pa subvencijo zmanjšati oziroma tam niti ni potrebna, saj bodo večje elektrarne tudi brez spodbud postale veliko prej donosne kot male. Čakamo na sprejetje novega energetskega zakona, ki bi spremenil dodeljevanje podpor, da se stvari normalizirajo.

Franko Nemac, Agencija za prestrukturiranje energetike d.o.o.

Nemčija denimo, je sočasno z nižanjem cen zniževala podpore, kar je v redu, Slovenija pa je v letih 2011 in 2012 že zamujala z nižanjem podpor, zaradi česar so se elektrarne hitro gradile. Zaradi ustreznih podpor tako Nemčija ni imela 200 odstotne letne rasti pri gradnji, ampak 40 do 50 odstotno, ker so pogoje odkupa spremljali letno in tako lažje uravnavali rast. V Sloveniji pa imamo zaradi prehite rasti zato zdaj namesto 130 megavatov kapacitet inštaliranih 230. Taka rast ni vzdržna, zato je razlika med zagotovljeno in komercialno ceno elektrike, prevelika. Če bi bilo elektrarn malo, bi država potrebovala tudi malo sredstev za podporo fotovoltaiki, tako pa za podpore v današnjem obsegu potrebujemo okoli 50 milijonov evrov. Napaka je tudi, da podpiramo izgradnjo elektrarn, nič pa nismo naredili na spodbujanju proizvodnje opreme in storitev. Slovenska industrija je – razen Bisola, ki končen izdelek sestavlja (vse dele pa uvozi) -, glede tega na dnu. Talum na primer, ki je eno največjih podjetij v svetovni proizvodnji aluminija, tulce izvaža, mi pa moramo uvažati aluminijaste okvirje za sončne elektrarne, kar je smešno in nesprejemljivo. Podporna shema, ki jo financiramo porabniki električne energije, omogoča, da podpiramo izgradnjo elektrarn in posredno še uvoz opreme iz Kitajske, Nemčije, Avstrije in drugod. Nič pa v Sloveniji nismo naredili za to, da bi podprli tehnološki razvoj in razmislili, kaj bi bilo smiselno na tem področju narediti in postaviti podjetja (po vzoru tujih, priznanih) v Sloveniji. Lahko se torej zgodi, da bo na področju gradnje res nastalo mrtvilo, glede na to, da so cene padle, in da smo se ob zadnjem znižanju vrnili na vračilno dobo 15 let. Navadili smo se namreč na bistveno boljše pogoje; medtem pa v svetu mrtvila ni pričakovati. Nemčija, Italija, Amerika in Kitajska recimo gradijo v velikem tempu, tamkajšnji nivo potrebnih cen je blizu tistih cen, ki jih porabniki plačujemo za električno energijo z vsemi stroški (to je elektrika in omrežnina). Ocenjujem, da bomo v prihodnosti gradili sončne elektrarne z namenom lastne oskrbe za električno energijo in ne kot dobičkonosne naprave. Cene so namreč nastavljene tako, da se, če elektriko proizvajaš sam, izogneš plačilu elektrike in omrežnine.

Stroka meni, da je subvencij za podporo fotovoltaike zmanjkalo, zato se je moral državni »vrč« polniti od drugod, to je iz klasičnih virov električne energije. Ta »davek« bomo plačali vsi odjemalci električne energije oziroma vsa gospodinjstva in sicer na račun povišanega prispevka za energijo. Po drugi strani država nima razdelanega akcijskega plana za reciklažo fotonapetostnih modulov, in tudi to (še) ni vračunano v ceno energije, ki jo plačujemo danes. Tudi novembrska sprememba uredbe je naredila večplastno škodo industriji. Že kratkoročni učinki se kažejo v bistveno zmanjšanem interesu vlagateljev, zaradi česar so se mnogi preusmerili na trge Hrvaške, BiH ter Srbije in druge. Na dolgi rok pa bo nedvomno največ izgubila država, saj se kratkoročno odreka zmanjšanju nezaposlenosti in davkom, ki prihajajo iz naslova izgradnje sončnih elektrarn ter proizvodnje električne energije. Na dolgi rok se odreka tudi možnosti, da bodo sončne elektrarne – po izteku obdobja subvencije -, na slovenski trg dobavljale sorazmerno poceni električno energijo, ki bo imela ugoden vpliv na gospodarstvo in posamezna gospodinjstva.